Naloga transfuzijske službe in Zavoda RS za transfuzijsko medicino (ZTM) je, da v Sloveniji zagotavljamo preskrbo s krvjo, ki ustreza vsem standardom kakovosti in varnosti tako za darovalca kot tudi za prejemnika - bolnika.
Upoštevamo vso zakonodajo in priporočila evropskih inštitucij, ki pokrivajo področje »snovi človeškega izvora« (Substances of Human Origin - SoHO) kot so npr. EDQM (European Directorat for the Quality of Medicines & HealthCare), EMA (European Medicines Agency), ECDC (European Centre for Disease Prevention and Control), ter sledimo strokovnim smernicam na področju transfuzijske medicine in ostalih področjih medicine.
Zaradi bioloških značilnosti krvi še vedno nimamo ustreznega nadomestka, zato je zdravljenje s krvjo, ki jo darujejo krvodajalci, edina možnost tovrstnega zdravljenja.
Transfuzija krvi je transplantacija krvnih celic, zato morajo vedno obstajati indikacije za zdravljenje s krvjo.
V Sloveniji preskrbo s krvjo že 70 let zagotavljamo s prostovoljnimi, neplačanimi in odgovornimi krvodajalci, ki zagotavljajo minimalno tveganje za prenos bolezni s krvjo na prejemnika – bolnika in so prvi pogoj za varne pripravke iz krvi.
Transfuzijska služba varnost krvi zagotavlja s številnimi postopki:
Neželene učinke pri prejemnikih transfuzije in darovalcih – krvodajalcih na ravni države spremljamo s sistemom hemovigilance. Vse informacije, posredovane v okviru hemovigilance, prispevajo k izboljšanju varnosti transfuzije, pojasnjujejo, kakšno je tveganje, da pride do neželenega učinka transfuzije, in kako to tveganje še zmanjšati z uvedbo dodatnih ukrepov.
Takoj ob pojavu COVID-19 je bilo ugotovljeno, da se s transfuzijo krvi bolezen ne prenaša, zato dodatna testiranja niso bila potrebna. Od prepoznave in pojavnosti virusa SARS-Cov-2, konec 2019, je transfuzijska služba uvedla številne ukrepe da bi preprečili širjenje okužbe med krvodajalci in zaposlenimi med darovanjem krvi. Takojšen ukrep pri izboru krvodajalca je bil in ostaja, da mora krvodajalec odložiti darovanje krvi za vsaj 4 tedne po okužbi s covidom zelo podobno, kot pri drugih prehladnih obolenjih, da se res počuti zdrav, po preboleli bolezni. V treh letih izkušenj zdravljenja s krvjo ne poročajo o prenosu te bolezni.
Po uvedbi cepljenja (2021) smo pri izboru krvodajalcev upoštevali merila in priporočila, ki veljajo za vsa cepljenja z neživimi cepivi, zato po cepljenju ni potreben časovni razmik med cepljenjem in darovanjem krvi. (ECDC)
Trenutno odobrena cepiva proti COVID-19 v EU so neživa cepiva in ne prenašajo virusov na prejemnike. To pomeni, da ne vsebujejo kužnih virusov, ki se lahko razmnožujejo v prejemniku cepiva ali povzročijo okužbo.
Pri cepivih COVID-19 se mRNK ali virusno-vektorsko cepivo hitro razgradi, ko vstopi v telesne celice. Z zelo občutljivimi metodami (PCR) je mogoče v krvi še nekaj tednov po cepljenju zaznati sledi virusne nukleinske kisline (RNK). Vendar pa ni poročil, da bi kri, zbrana od darovalcev, ki so bili predhodno cepljeni s cepivom proti COVID-19, kjerkoli na svetu povzročila kakršno koli škodo za bolnike.
Obstajajo nepreverjene trditve, da bi lahko cepiva COVID-19, škodovala prejemnikom krvi, zbrane od cepljenih darovalcev. Te trditve niso dokazane in niso utemeljene s študijami varnosti. Nobenega dokaza ni, da bi kri zdravega darovalca, ki je bil kadar koli prej cepljen s cepivom proti COVID-19, predstavljala kakršno koli tveganje za zdravje prejemnika katerega koli krvnega pripravka.
V zvezi s cepivi proti COVID-19 ni razlogov, da bi omejevali uporabo krvi krvodajalcev, ki so bili cepljeni proti COVID-19. Podobno velja tudi za druga neživa cepiva - cepiva proti tetanusu, meningokoknemu meningitisu, oslovskemu kašlju in gripi. Enako stališče imajo tudi drugi regulatorji, kot je npr. ameriška FDA (U.S. Food and Drug Administration)
Transfuzijska služba na komponentah krvi ne navaja statusa cepljenja s cepivom proti COVID-19 ali z drugimi cepivi. To velja tako za zakonsko obvezna cepljenja proti 9 boleznim (ošpice, mumps, rdečke, tetanus…), ki jih večinoma prejmemo že v otroštvu, kot tudi za cepljenja, za katera se posameznik sam odloči (npr. cepljenje proti klopnemu meningitisu, covidu…).
Informacije o pripravkih iz krvi so omejene na tiste, ki so pomembne za varno zdravljenje. V Sloveniji in v EU ni zakonske zahteve ali standarda kakovosti, ki bi zahteval, da se na oznaki pripravka iz krvi navede cepilni status krvodajalca.
Transfuzijske službe ali druge organizacije, zadolžene za preskrbo s krvjo, nikjer ne ločujejo komponente krvi na »cepljene in necepljene« komponente krvi.
Sicer pa je cepljenje proti COVID-19 že eno leto v stagnaciji, cepljenje pa je priporočeno samo za posebne skupine ogroženih in ranljivih bolnikov, kar pa krvodajalci niso.
George Della Pietra, švicarski naturopat, je ustanovil posredniško službo, Safe Blood Donation, ki lažno označuje cepiva proti koronavirusom mRNA za "zdravstveno grožnjo" in skuša povezati necepljene krvodajalce s prejemniki. Člani organizacije »Varna kri« morajo plačati začetno članarino v višini 50 EUR, nato pa vsako leto 20 EUR, je navedeno na spletni strani organizacije. V zameno organizacija s sedežem v Zürichu svojim varovancem ponuja pridobitev "sveže ali konzervirane" necepljene krvi, je zapisano na spletni strani Safe Blood, kjer je navedeno, da je prisotna v zahodni Evropi, ZDA, Kanadi, Avstraliji, Aziji in Afriki. Gre za lažne informacije in finančno okoriščanje, saj transfuziološki centri v EU in ZDA v skladu s strokovnimi smernicami ne ločujejo krvi cepljenih in necepljenih darovalcev.
Kri, ki jo darujejo posamezniki, ki so prejeli cepivo COVID-19, torej ne predstavlja tveganja za okužbo s COVID-19. Vsak bolnik ima možnost sprejeti ali zavrniti transfuzijo v skladu s postopki informiranega soglasja, pri čemer ima bolnik, ki potrebuje transfuzijo krvi, ali njegov zakoniti skrbnik, možnost pogovora o svojih morebitnih pomislekih s svojim zdravstvenim delavcem. O potrebi po transfuziji in soglasju zanjo se bolnik vedno pogovori z lečečim zdravnikom in takrat mu lahko zaupa svoje pomisleke, razen v izjemnih primerih, ki jih določa zakon. Za določene načrtovane operativne posege pa obstaja možnost t.i. avtotransfuzije, kar pomeni transfuzijo avtologne (lastne) krvi, kar pomeni, da je bolnik sam sebi krvodajalec.
Reference:
Pravilnik o strokovno medicinskih pogojih za darovanje krvi, Ur.l. 9/07
Pravilnik o pogojih za pridobivanje lastne krvi, zbiranje posameznih vrst celic in krvne plazme, Ur. l. RS, št. 118/03
JAZMP ; https://www.jazmp.si/kri-tkiva-in-celice/preskrba-s-tkivi-in-celicami/histovigilanca/
Updated Information for Blood Establishments Regarding the COVID-19 Pandemic and Blood Donation